JAN PUCELJ – INTERVJU

Jan Pucelj igralsko kariero zamenjal za trenersko.

Dolgoletni kapetan RD Riko Ribnica, je junija 2022 vse poznavalce ribniškega rokometa presenetil s koncem kariere. Ta je sicer trajala dolgih 15 sezon, a glede na Janovo vedno odlično fizično pripravljenost, se je konec kariere pričakoval vendarle kasneje. A z rokometom je še vedno tesno povezan, saj je igralsko funkcijo zamenjal s trenersko. Z njim smo opravili obsežnejši intervju.

Jan, tvoja kariera je trajala dolgih 15 sezon in v ribniškem dresu si zbral skoraj 400 nastopov ter dosegel preko 1.000 zadetkov, kaj je vodilo k koncu kariere pri samo 32 letih?
Mnogi mislijo, da sem končal kariero zaradi poškodbe, ki sem jo staknil konec lanske sezone. Ni tako, enostavno mi je predsednik g. Marko Obrstar ponudil mesto pomočnika glavnega trenerja in sam nisem ravno veliko premišljeval, ker me trenerstvo zelo veseli. Zaenkrat igre ne pogrešam, kajti obveznosti je dovolj, tako da sem zaenkrat zelo zadovoljen.

Osvojil si 6 medalj, ki so v nekem obdobju postale samoumevne, a v zadnjih dveh sezonah lahko vidimo za kakšne uspehe je šlo. Katera ti je najljubša?
Nebi izbiral med medaljami, vsaka ima svojo težo, za vsako smo morali s fanti garati, tako da so mi vse pri srcu, ker vem, da do medalje ni lahko priti.

Okusil si tudi slast igranja evropskih tekem. Kakšni so bili občutki igrati pred nabito polnim ŠČ Ribnica proti velikemu Füchseju iz Berlina, ko naj bi se po nekih podatkih zbralo preko 1200 gledalcev?
Lepi spomini, zato se trenira, ko pa proti takemu tekmecu odigraš izenačeno tekmo pa veš, da si na pravi poti. Upam, da se kmalu vrne tudi to v Ribnico.

Kako bi opisal svojo kariero sedaj, ko se ozreš nazaj? Si zadovoljen ali ti je česa žal? V nekem obdobju si potihem celo trkal na reprezentančna vrata.
Mogoče mi je malo žal le tujine, nisem se odločil, ker enostavno ni bilo prave priložnosti. Za vsako ceno se v tujino nisem hotel odpraviti, ampak vsaka stvar je za nekaj dobra in verjamem, da se je tudi to zgodilo z razlogom. Kar se tiče reprezentance pa je res, da sem bil v mislih določenih selektorjev vendar do vpoklica ni prišlo. To mi je bila življenska želja, ki se mi ni izpolnila in tega mi je v karieri najbolj žal.

A v rokometu ostajaš, saj si se povsem posvetil trenerstvu. Kdaj se je v tebi prebudila želja po treniranju in kam segajo začetki?
V meni se je prebudila želja, ko sem prvo leto treniral mladinsko ekipo. Takrat sem občutil, da jaz to hočem. Tisto obdobje smo z ekipo lovili 1. ligo, ko nam jo je zagodla pandemija in se nam tudi zaradi tega ni uspelo uvrstiti naprej.

V svoji do sedaj kratki trenerski karieri si vodil praktično že skoraj vse selekcije z izjemo mlajših dečkov in članov. Katero selekcijo ti je bilo do sedaj najtežje voditi?
Težko bi se odločil. Z ekipo, ki jo vodim sedaj smo imeli največ tekem, ki so odločale, tako da bi se mogoce odločil za selekcijo kadetov.

Lani si s starejšimi dečki A v domači dvorani postal državni prvak in vrnil v Ribnico prvi naslov po sezoni 2015/16, ko so slavili starejši dečki B. Kako si doživljal finalni turnir? Je bilo kaj lažje kot igralec ali težje?
To so tekme zaradi katerih kot igralec in trener živiš, je pa res, da je v vlogi trenerja to bolj živčno, ker ne veš kaj boš točno od igralcev dobil na določen dan. Kot igralec sem že zjutraj dobil občutek kako bom zvečer odigral, ta me je le malokrat pustil na cedilu.

To isto generacijo si peljal sabo naprej v kadetsko selekcijo, ki si jo prevzel letos in dokaz za kako izjemno generacijo gre, je vodstvo v 1. kadetski ligi je vodstvo po devetih odigranih krogih in to kljub starostni razliki enega leta. V svoji ekipi imaš namreč samo dva fanta starejšega letnika 2006, od tega enega poškodovanega. Cilj pred sezono je bil zgornji del lestvice, so sedaj apetiti kaj zrasli?
Predvsem je to skupina fantov, ki ve kaj hočejo. Garajo vsak trening in sledijo svojemu cilju. Kot trener je take ekipe trenirati relativno lahko oziroma lažje kot ekipe, ki nimajo karakterja. V ligo smo startali s ciljem 5. mesta v ligi, ker res nastopamo v generaciji fantov, ki so po večini eno leto starejši od naših fantov. Vito Kljun in Kristijan Klun sta edina fanta, ki nastopata v svojem letniku. Kristijan, ki je pred začetkom sezone veljal za vodjo te ekipe, se je že hitro poškodoval in do konca sezone ne bo igral. Fante sem naučil, da ne razmišljajo dlje kot do naslednje tekme, tako da apetiti ne rastejo in bomo vse naredili, da dosežemo svoj cilj, če pa nam uspe kaj več si bomo potrdili, da smo čez sezono delali dobro.

V letošnji sezoni si postal tudi pomočnik članskega trenerja Borut Mačka. Kako je bilo vzpostaviti avtoriteto, saj si z večino igralcev še lani delil slačilnico?
Vsi ti fantje s katerimi sem še lani igral so zreli fantje in vedo kaj to pomeni, ko nisi več soigralec, tako da s tem nisem imel težav.

V ekipi skrbiš predvsem za fizično pripravo, a uživaš tudi veliko zaupanje glavnega trenerja, ki ti velikokrat prisluhne. Izkazala sta se za super tandem. Kako gledaš na odnos z Borutom, ki ti je z vsemi svojimi izkušnjami odličen mentor pred nadaljno trenersko stopnico, to je vodenjem članske ekipe?
Borut je človek, ki ga je Ribnica potrebovala. Pošten trener, ki pa od svojih igralcev zahteva veliko, ker ve, da drugače do uspeha ni mogoče priti. Najin odnos je pristen, jaz sem njegova podpora in sem res vesel, da mi pusti izraziti svoje ideje, katere na koncu on uporabi ali ne in tako je tudi prav. Misiim, da se bom od njega kar nekaj naučil.

Ne dolgo nazaj si prvič postal tudi očka. Kako je usklajevati osebno življenje in življenje trenerja? Poleg pomočnika članske ekipe in trenerja kadetske ekipe, deluješ tudi kot trener mini rokometa.
Kot sem rekel je obveznosti kar nekaj, ampak imam v ženi polno podporo in se uskljajujeva, tako da vse poteka kot mora.

Za konec še vprašanje kje vidiš ribniški rokomet čez 5 let in kje sebe kot trenerja čez 5 let?
Sam se trudim da bi Ribnica naredila popolnoma ribniško ekipo v bližnji prihodnosti, vendar tudi fantje, ki prihajajo v prvo ekipo bodo morali dati svoj maksimum in le skupaj nam bo uspelo priti do cilja. Sam imam visoke cilje, če bom do kakšnega prišel že v 5 letih pa težko rečem. Se ne obremenjujem, da bi bilo to čimprej, le da jih dosežem.

Intervju opravil Andraž Petek, predstavnik za stike z javnostjo RD Riko Ribnica.