Zgodovina

1. obdobje (1956 – 1966)

Rojstni dan ribniškega rokometa je bil v petek, 23. decembra 1955, ko je bila vpisana v dnevnik 3. a razreda nižje gimnazije v Ribnici prva šolska ura rokometa. Učitelj telesne vzgoje Maks Drobnič je pri pouku obravnaval rokometna pravila, rokometno teorijo, prikazal  prijeme, mete žoge, itd. Maksa Drobniča lahko zato upravičeno imenujemo »očeta ribniškega rokometa«.

Prvo organizirano moštvo beležimo v letu 1956, ki je tudi leto uradnega začetka rokometa v Ribnici. Rokometaši so se najprej poimenovali rokometna sekcija, kasneje so si nadeli ime Partizan in tako v prvih letih tekmovali pod imenom rokometna sekcija Partizan. Ribniška ekipa je prvo uradno tekmovalno sezono odigrala v letih 1960/1961 v Dolenjski rokometni ligi. Igralci s tistega obdobja so bili; Nace Meh, Tomo Vučemilovič, Veno Čihal, Milan Bavdek, Jože Pajnič, Metod Bambič, Dušan Sever, Janez Fajs, Janez Lesar, Vinko Bojc, Tone Joras, Jože Kozina, Borut Kozina, Boro Uzelac, Jože Šilc, Franc Ponikvar, Lojze Češarek in Blaž Krže.  Ribniški rokometaši so bili v Dolenjski rokometni ligi zelo uspešni, saj so v sezonah 1961/62, 1962/63 in 1963/64 osvojili prvo mesto, ki je omogočalo sodelovanje v kvalifikacijah za napredovanje v Ljubljansko consko rokometno ligo. V prvih dveh poizkusih so bili neuspešni, v tretjem poizkusu pa jim je uspelo napredovati v višji rang tekmovanja. Omeniti velja, da je B ekipa nadaljevala nastopanje v Dolenjski rokometni ligi.

V teh letih so se tekme igrale na prostem, podlaga je bila leš, v sezoni 1963/64 pa že asfalt. Tekme so bile ob nedeljah, običajno po jutranji maši. Za obiskovalce, ki se jih je zbralo okoli sto, so stole nosili iz TVD Partizana, pobirala se je tudi vstopnina. Gledalci in igralci so na tekme prihajali s konjskimi vpregami, vlakom, pa tudi peš. Pred tekmo so ob petih zjutraj igralci morali na igrišče nanositi dovolj žagovine iz Inlesa, s katero so osušili igrišče, kadar je bilo le to razmočeno, sicer pa se je žagovina v tistem obdobju uporabljala tudi za označevanje igrišča. Prvi copati so se pojavili v zgodnjih 60. letih, pred tem pa so uporabljali razna obuvala. Prvi uradni predsednik je bil Štefan Lovšin, ki je to funkcijo opravljal vse do svoje smrti leta 1972.

V sezoni 1965/66 je iz Ljubljane v Ribnico prišel znani profesor telesne vzgoje Cveto Pavčič, v tistem obdobju poznan tudi kot izvrsten smučar in državni reprezentant, ki je poskrbel za sistematično treniranje igralcev ter popeljal ekipo v 1. republiško rokometno ligo. V tej zelo uspešni sezoni se je o ribniški ekipi veliko pisalo tudi v časopisih, posamezne tekme si je ogledalo preko tristo gledalcev. Kot zanimivost velja omeniti tudi, da so se v zgodnjih šestdesetih letih odigrale v Ribnici tudi prve mednarodne tekme, Ribnica je namreč dvakrat gostila ekipi z Nizozemske, s tem, da je eno od tekem odigrala ženska ekipa, ki je v tem obdobju že obstajala.

2. obdobje (1966 – 1975)

Od sezone 1966/67 dalje je Ribnica tekmovala v Slovenski republiški ligi in že v svoji krstni sezoni osvojila odlično tretje mesto. Že naslednjo sezono pa je žal ekipo zapustil trener Cveto Pavčič, nekaj igralcev je odšlo na služenje vojaškega roka, Jože Šilc in Mitja Švigelj pa sta odšla k Slovanu v Ljubljano. Posledično je to pomenilo, da se je ribniška ekipa v naslednji dveh sezonah krčevito borila za obstanek med najboljšimi slovenskimi ekipami. Kljub temu pa ribniškim igralcem ni manjkalo trme in vztrajnosti, znan je primer igralca Franca Ponikvarja, ki je na nedeljske tekme prihajal kar iz Nemčije, kjer je bil na začasnem delu, prevozno sredstvo pa je bil motor.

V tem obdobju rokometaši niso več nastopali pod imenom Partizan, temveč zgolj Ribnica. Ob igrišču so bile zgrajene prve tribune, ograja in leta 1970 razsvetljava. Vse  pridobitve so bile plod prostovoljnega dela igralcev, trenerjev in uprave. Takratni predsednik Stane Kersnič je kot vodja skladišča v podjetju Inles priskrbel celotno konstrukcijo za tribune, skrbel pa je tudi, da na reflektorjih ni zmanjkalo žarnic.

Za to obdobje je prav tako pomembno omeniti, da je rokomet dobil svojega prvega sponzorja, podjetje Inles iz Ribnice, kateremu se je kmalu pridružil tudi Riko. Zanimivo je, da se je v članski ekipi prvič pojavil nedomačin in sicer Janez Albreht, v tistem obdobju priznan hokejski vratar.

V začetku sedemdesetih let ekipa Ribnice uspešno tekmuje v slovenski republiški ligi, zelo uspešni sta bili sezoni 1972/73 in 1973/74, ko je Ribnica osvojila drugo mesto, trenerja prve ekipe sta bila Nikola Radič in Veno Čihal. V tem obdobju se zelo razvija rokometna šola, ki že kaže prve rezultate. Pionirji so osvojili tretje mesto v Sloveniji, Ribnica pa je dobila tudi prvega pionirskega reprezentanta Stojana Gelzeta.

Leta 1974 je bila ustanovljena Dolenjska rokometna zveza, v kateri je sodelovalo 14 ekip, sedež je bil v Ribnici, njen predsednik pa Franc Levstek.

V sezoni 1974/75 je ekipo znova prevzel Cveto Pavčič, tehnični vodja je bil Veno Čihal, v klub sta se vrnila odlična igralca Jože Šilc in Nikola Radič, ki sta bila pred tem v Sevnici. Dobra organizacija in trdo delo je ekipo pripeljalo na prvo mesto v slovenski rokometni ligi in neposredno uvrstitev v II. zvezno jugoslovansko rokometno ligo – sever. Predsednik je postal Ciril Grilj, ekipa pa je ime prevzela po podjetju Inles. Tudi v tej sezoni je Ribnica uspešno nastopala v nižjih kategorijah, pionirji so postali prvaki Slovenije, Borut Troha pa pionirski reprezentant Slovenije. Zelo odmevna pa je bila tudi udeležba Braneta Ambrožiča v slovenski mladinski reprezentanci.

3. obdobje (1975 – 1990)

Prva sezona 1975/76 v drugi zvezni jugoslovanski rokometni ligi – sever je Ribnici že prinesla velik uspeh, saj je osvojila odlično tretje mesto takoj za ekipama Celja in Slovana. Ta sezona je pokazala, da se slovenske ekipe približujejo najboljšim jugoslovanskim ekipam in da Ribnica postaja tretji rokometni center v Sloveniji. Po končani sezoni sta v Nemčijo odšla ribniška igralca Janez Kersnič in Zdenko Mikulin, Janez Ilc je postal mladinski reprezentant Slovenije. Vse to dokazuje visoko kvaliteto ribniškega rokometa.

Izjemni rezultati rokometašev so vzpodbudili vodilne v ribniški občini, da so pričeli razmišljati o dvorani in že leta 1977 smo priča eni največjih pridobitev v zgodovini rokometa v Ribnici, to je slavnostni otvoritvi nove športne dvorane. Pri tem zahtevnem projektu ima velike zasluge dolgoletni predsednik kluba Ciril Grilj, v tistem času tudi podpredsednik Rokometne zveze Slovenije. Z dvorano so rokometaši pridobili izjemne možnosti za še hitrejši razvoj tega športa. Ob odprtju je bil organiziran turnir, kjer so sodelovale reprezentanca Jugoslavije, reprezentanca Slovenije, reprezentanca JNA in rokometni klub Inles. Na tribunah se je zbralo več kot 1500 gledalcev, na igrišču pa so nastopala nekatera zveneča imena jugoslovanskega rokometa iz tistega obdobja, na primer Isakovič, Rnič, Krivokapič, Bojovič, Zorko, Anderluh in drugi.

Sledi izjemno uspešna sezona 1978/79, ko ekipa osvoji drugo mesto v drugi zvezni jugoslovanski ligi – sever in s tem za las zgreši kvalifikacije za vstop v prvo zvezno jugoslovansko ligo. To je prav gotovo največji uspeh ribniškega rokometa v bivši državi, ekipo je takrat uspešno vodil Nikola Radič, njegov pomočnik je bil Dušan Erčulj. Pomembno je omeniti, da so bili igralci v povprečju stari dvajset let.

Z gotovostjo lahko trdimo, da so se od nove dvorane naprej pričela zlata leta ribniškega rokometa, ki so trajala nekako do sredine osemdesetih let. V tem obdobju je postala ribniška rokometna šola ena najboljših v Sloveniji in Jugoslaviji, kadeti postanejo Jugoslovanski prvaki, v Ribnici gostuje nekaj uglednih klubov iz Evrope, posebej je potrebno omeniti dvakratnega evropskega prvaka Steauo iz Romunije. Vedno več igralcev se navdušuje za trenersko šolo in študij na visoki šoli za telesno kulturo. Posledično je to pomenilo, da je Ribnica poleg domačih igralcev pričela vzgajati tudi svoje trenerje, od katerih nekateri še danes uspešno delujejo v rokometu.

V sezoni 1980/81 Ribnica  prvič v kvalifikacijah neuspešno naskakuje vstop v 1. B jugoslovansko rokometno ligo, kar ji končno v sezoni 1982/83 tudi uspe. Trener moštva je bil pokojni Jože Šilc, predsednik kluba v tem času pa je bil Viktor Pogorelc, v kasnejšem obdobju tudi predsednik Rokometne zveze Slovenije.

Žal je v sezoni 1983/84 ekipa izpadla iz 1. B jugoslovanske rokometne lige iz preprostega razloga, da se kot amaterji niso uspeli zoperstaviti moštvom, ki so bila v tem rangu tekmovanja v glavnem profesionalna. Smola je bila še toliko večja, da se je ravno v tem času ukinila tudi druga zvezna rokometna liga in Ribnica je nazadovala v prvo slovensko ligo.

Sledi obdobje povprečnih rezultatov članske ekipe, številni mladi igralci mnogo prezgodaj zaključujejo svojo igralsko kariero in zdi se, da Ribnica ne more več slediti  vrhunskemu rokometu v Sloveniji. To pa ne velja za mlajše selekcije, ki so nadaljevale z uspešnimi uvrstitvami tako v slovenskem kot tudi jugoslovanskem prostoru. Tako ne gre pozabiti na odlično tretje mesto mladincev v Jugoslaviji v sezoni 1984/85 in prvo mesto kadetov v Jugoslaviji v sezoni 1989/90. Omenjene selekcije je v tem času uspešno vodil Zdenko Mikulin.

4. obdobje (1991 – 2006)

Z osamosvojitvijo Slovenije in nastankom samostojne države je tudi v slovenski šport prišel profesionalizem, ki ribniškemu rokometu ni bil pisan na kožo, saj je v vsej svoji zgodovini deloval zgolj na amaterskih osnovah. Gospodarska kriza v ribniški dolini je še dodatno poglobila krizo. Za nameček so se v slovenskem prostoru poleg Celja pojavili novi rokometni centri kot na primer Velenje in Slovenj Gradec v začetku devetdesetih let ter Trebnje, Škofja Loka, Kozina in drugi v začetku novega tisočletja.

Kljub krizi je članska ekipa večji del obdobja preživela v I. slovenski rokometni ligi, vendar ni dosegla vidnejšega uspeha. Za to obdobje je značilno veliko odhodov igralcev  in trenerjev v druge klube, veliko menjav na predsedniških položajih in kronično pomanjkanje finančnih sredstev.

Dvorana, dolga leta ponos Ribničanov, je v zadnjih letih postala vse  bolj neprimerna za kvalitetno vadbo in igranje tako rokometa kot tudi drugih športov. Tako je prišlo v sezoni 2002/03 do temeljite prenove in danes velja za eno najlepših dvoran v Sloveniji. Prav gotovo dobra popotnica za ponoven vzpon rokometa v Ribnici.

Sezona 2004/05 je bila najuspešnejša sezona v samostojni Sloveniji, doseženo osmo mesto in minimalen zaostanek za najboljšimi šestimi ekipami v Sloveniji vliva Ribnici veliko upanje v povratek članske ekipe v širši vrh slovenskega rokometa. K temu uspehu je prav gotovo pripomoglo dejstvo, da se je v Ribnico vrnilo nekaj izkušenih igralcev. V prvi vrsti moramo omeniti Tomaža Tomšiča, Natana in Mareta Hojča, Gregorja Ilca in Saša Kersniča, ki so s svojimi izkušnjami nadgradili mlado in perspektivno ekipo, ki se je sezono pred tem suvereno uvrstila v prvo ligo.

Kljub daljšemu kriznemu obdobju v članski ekipi pa je Ribnica ostala znana po izredno kvalitetni rokometni šoli, kar je dokazala  z osvojitvijo številnih lovorik v mlajših kategorijah. Tako so mladinci v sezoni 1996/97 postali prvaki Slovenije, kadeti pa državni prvaki v sezoni 1998/99 in 1999/2000. Še posebej odmevno je bilo osvojeno tretje mesto v sezoni 1998/99 in prvo mesto v sezoni 1999/2000 na evropskem klubskem kadetskem prvenstvu. Velika zasluga za to gre trenerju Stojanu Gelzetu, ki je nadaljeval uspešno delo njegovih predhodnikov v rokometni šoli. Ribnica se lahko sicer v tem času pohvali s številnimi reprezentanti v  mlajših kategorijah, kjer mnogi igrajo pomembno vlogo.

Ribnica je lahko še kako ponosna na svojo rokometno šolo tudi zaradi dejstva, da sta na evropskem prvenstvu v Ljubljani pri osvojitvi srebrne medalje prispevala pomemben delež tudi ribniška igralca Tomaž Tomšič in Beno Lapajne.

Tudi trenerji so v tem obdobju nadaljevali uspešno delo tako v domačih kot tudi drugih slovenskih klubih in reprezentancah. Tako so Nikola Radič, Zdenko Mikulin, Janez Ilc in Peter Karpov trenirali mnoge ženske in moške klube v Sloveniji, poleg tega pa je bil Zdenko Mikulin pomočnik pri ženski članski reprezentanci in Ciril Andoljšek pomočnik pri ženski mladinski reprezentanci Slovenije. V zadnjem obdobju je bil Janez Ilc trener kadetske reprezentance Slovenije, ki je zasedla četrto mesto v Evropi, ter do konca leta bil trener mladinske reprezentance.